Ko se srečata dva modreca

Nekoč sta se ob nekem zelo prometnem in turistično obiskanem gorskem jezeru, in kot je to po-navadi, čisto po naključju srečala dva modreca. Dolgo časa sta nemo stala drug poleg drugega in opazovala ves ta vrvež številnih ljudi na obali in v jezeru. Zdelo se je, kot da v tišini proučujeta to čudno živalsko vrsto imenovano homo sapiens. Eni so ga pili, drugi so jedli, tretji so peli, četrti so kričali, eni so se pogovarjali, drugi so nemo bolščali, nekateri so jokali, drugi so se kregali, le redki so se ljubili, vsi skupaj pa so zganjali takšen trušč, vrišč in direndaj, da ni bilo več slišati zavijanja vetra med drevesnimi vršaci, petja ptic ali krikov  mladih orličev, ki so jadrali visoko tam zgoraj na ugodnih vzgonski vetrovih in proslavljali svojo od boga in celotnega kozmosa dano svobodo.

Osebnostna rast – v čem je razlika med travco v dolini in macesnom na gori

Končno se je eden od modrecev le zganil in rekel. Človek mora biti kot travca. Ko pride nevihta, jo samo malo poleže, potem pa spe raste. Če si visoka in lepa smreka, te vsaka nevihta lahko podre ali pa te prej ali slej požagajo.

osebnostna rast

Na to je drugi modrec dejal. Nekoč sem hodil po gorah in videl čudovit gorski macesen. Moral je biti več kot sto let star, morda stoletja. Visel je na robu strmega prepada, s prelepim razgledom na dolino daleč spodaj. Bil je tako star, da je zob časa načel skalo v kateri so bile zasidrane njegove korenine, – bila je že vsa razpokana in popokana in zdelo se je, da jo le še stari mecesen drži skupaj in ne obratno, kot bi se morda zdelo nepozornemu popotniku. Ni imel več veliko zelenih vej. Večina je bila suhih in polomljeni, le tu in tam so na kakšni redki veji kot biseri v puščavi svetile zelene iglice. Leta in desetletja so ga šibali in lomili  mrzli severni vetrovi. Bičale strašne strele in krivila mraz in sneg in dež in žled. Pa kljub temu je obstal, ves polomljen in ukrivljen. Pa vendarle lep in svoboden. Pomislil sem, da verjetno nikoli ne bi zamenjal svojega življenja za življenje v cvetoči dolini. Rad je imel svoj čisti gorski zrak, svojo razpokano skalo, svoj pogled na cvetočo dolino in žgoče gorsko sonce. Ne, tega ne bi zamenjal nikoli.

Pozitivna naravnanost v življenju kljubuje zobu časa

Po tem dialogu sta se modreca razšla, mirno, tako kot sta se srečala. Boštjan Trilar s svojimi bogatimi življenjskimi izkušnjami in pozitivno naravnanostjo do življenja in sveta nasploh ve, da sta imela oba prav.